Lisica je prav zvita zver…

Še kot osnovnošolka sem se v šoli pri zgodovini navdušila nad starodavnimi prvimi civilizacijami. Najbolj me je inspirirala egipčanska kultura z vsemi hieroglifi, piramidami, obeliski, poleteistično vero (mnogoboštvo) in načinom življenja.Egipt so nekateri zgodovinarji označili za Nilovo darilo, saj brez te reke in njenih poplav ne bi bilo radovitne prsti in posledično tudi življenja. Ker na tem območju skoraj nikoli ne dežuje so si takratnji prebivalci Egipta pomagali z umetnim namakanjem polj, ta sistem namakalnega poljedelstva pa se izvaja še danes. Na fotografijah od turističnih agencij je vse zgledalo privlačno in mistično, kar me je še bolj podžgalo v želji, da vidim to deželo.

Nekje na Nilu / Utrinek iz nekega templja

Aprila leta 2004 se mi je izpolnila želja in odpotovala sem v Egipt. Pustolovščina se je začela v Asuanu, mestecu na jugu države. Ob pristanku z letalom sem se počutila kot da bi potovala v preteklost. Vkrcala sem se na ladjo in začela se je plovba po veletoku Nilu. Pluli smo tri dolge noči, vmes smo si ogledali svetišča, največje zajezitveno jezero na svetu - Naserjevo jezero, šli nakupovati na tržnico, na ladji so bile za zabavo tudi vsak večer animacije. Dokler nisem stopila na ladjo nisem vedela, da imam neke vrste morsko oz. v tem primeru rečno bolezen, neprestano me je spremljala slabost.

Ta pižama je moja / Mož s sekret paper obrazom

Vsakič ko smo zjutraj zapustili sobe in se odpravili na zajtrk, nas je po povratku v sobe vedno čakala kakšna zanimiva skulptura sestavljena iz brisač in naših stvari, ki so ležale po sobi (cigareti, majice, klobučki, sončna očala…). Spominjam se kako sem enkrat slišala vreščanje žensk na hodniku. Paniko je povzročila oseba sestavljena iz brisač in sekret papirja, oblečena v majico in hlače, sedela pa je na stolu, hecen prizor ob vstopu v kabino. Prevozno sredstvo na kopnem so bile kočije s konji. Mesto je bilo umazano in smrdelo po konjiskih iztrebkih. Muhe so naletavale lepinje, videla sem kako so nekemu trgovcu lepinje padle na tla, ta pa jih je položil nazaj na polico, kjer so bile pripravljene znova na prodajo.Pogled na ulico je prikazoval hiše, ki niso imele strehe in izgledale so nedokončano a kaj ko pa so tu bile vse take. Vodič mi je razložil, da je to zaradi davkov, ker če hiša nima strehe, gospodinjstvu ni potrebno plačevati davka.

Enkrat sem se šla sončit na krov ladje (hotela sem priti nazaj čokoladna) in tam na najmočnejšem soncu nastavljala svoj hrbet. Zvečer je bil hrbet živo rdeč, peklo je pa kot hudič. Zaradi tega sem tri dni spala na trebuhu, poskušala nositi čimbolj ohlapne majice pa so se vseeno prijele na kožo in tako je spet peklo. Ko me je nekdo potrepljal po rami sem zakričala od bolečin. Na ladji so bile tudi trgovine, jaz sem šla v zlatarnico, da bi si v srebrno ploščico vklesala moje ime v hieroglifih. Tam sem spoznala, da egipčani vse prej kot spoštujejo ženske. Prodajalec se me je dotikal in mi poslavljal neprijetna vprašanja, celo poljubiti me je hotel, fuj. Če sm hotela priti do svoje kabine, sem morala mimo te zlatarne, torej vsakič ko sem bila namenjena v kabino sem tekla ali pa naskrivaj preverjala kam gleda. Komaj sem čakala, da se končno izkrcamo iz te preklete ladje.

Dolina kraljev

Pot smo nadaljevali v Luxorju. Tam sem videla znamenito Dolino kraljev in kraljic, tempelj kraljice Hačepsut (prevzela oblast svojemu nečaku), ogleda sem si Edfu, kjer stoji drugi največji tempelj boga Horusa, ponoči smo si ogledali tudi Luxorski tempelj, ki je razsvetljen. Preden smo nadaljevali pot v Hurgado smo imeli še manjši postanek, da se okrepčamo za dolgo pot do Rdečega morja. Nisem mogla verjeti a Mcdonalds najdeš tudi na afriški celini. Ker je znano, da egipčanska hrana hitro pripelje do prebavnih motenj in da zato ni dobro jesti ničesar v povezavi z vodo, sem mislila, da je hitra hrana rešitev za lakoto. Okus sladoleda je bil malce drugačen od “običajnega” evropskega, krompirček se je po možnosti pekel v olju, ki je bilo že mnogokrat uporabljeno, saj se mi je po temu obedu, začelo dejansko vrteti v glavi. Vožnja z avtobusom je bila muka (egipčanski voznik je vozil okoli 100km/h po prašni in že kar načeti cesti), meni pa je bilo iz ure v ure bolj slabo.

Ramzes was a rasta / Obelisk

Ob prihodu v Hurgado se je začela driska in bruhanje. Bilo je obupno, vse kar sem spravila vase je šlo po hitrem postopku ven. Problem je bil, ker je skozi ustno in ritno odprtino šlo hkrati ven, tako da je bila na stranišču dilema, a naj prvo usta ali rit na školko pomolim. K sreči sem imela potem kopalno kad ob straniščni školjki, kar mi je olajšalo odločitev. Pa še vročina v že tako neznosni vročini, moj mozek se je kisal! Zaradi izčrpanosti sem zaspala zgodaj zvečer, vstala pa sem ob petih opoldne naslednjega dne (vav, to je moj rekord v spanju), zaradi česar sem zamudila safari, ki je bil na programu. Hotel je bil res lep, plaža urejena, hrana je izgledala dobro a kaj ko nisem smela nič jesti le trdih prepečencev. Kot vsak hotel do sedaj je imel tudi ta veliko trgovin, kjer si lahko kupil šišo (vodna pipa), tobak za šišo (ta je poseben, namreč vlažen in ga je možno kupiti v raznoraznih okusih od jabolka do banane), papirus, spominke. S trgovci sem barantala za nižjo ceno, če niso hoteli sem odšla iz trgovine in nato so se drli za mano mojo ceno, tako da sem ponovno vstopila. Začela sem tudi pogovor o njihovi kulturi in njihovem življenju, egipčan mi je pokazal kaj je jedel ( juho v lončku), rekel je da pretežno vsi prebivalci tega področja jedo tako hrano, dosti neraznoliko in neuravnoteženo. Povedal mi je da vse kar zasluži zasluži od turistov in da imajo tu najraje Nemce, ki plača ceno, ki mu jo poveš, Slovani pa vedno barantajo. Povsod govorijo “bakšiš” kar pomeni napitnina, tako da je dobro vedno imeti kak egiptovski funt več v denarnici.

Kairo

Zadnja destinacija je bila prestolnica Kairo. V hotelu, kjer smo bili nameščeni je bil tudi neki šejk, ko je šel mimo mene je dišalo kot bi se kopal v parfumu (toliko o tem, da ženske pretiravamo s parfumi). Ko prečkaš cesto, moraš biti pozoren na avtomobile, ki drvijo naproti pa tudi če je naslikan prehod za pešce; potrobijo ti in če se ne umakneš te malo zbijejo. Jaz sem tekla čez cesto. Če pogledaš avtomobile so vsi malo poškodovani od trkov, vendar ko se nesreča zgodi stopijo iz avta pogledajo škodo in se nazaj vsedejo in odpeljejo, tu nimajo denarja za kasko zavarovanje. Ogledala sem si Kairski narodni muzej, ki vsebuje veliko najdb in zaklade iz groba Tutankamona. Kakih 16 km od središča Kaira se nahaja Giza. Tu se nahajajo znamenite piramide (Keopsova, Kefrenova, Mikereninova). Stopila sem v Mikerinovo piramido, videla pa nisem ničesar, razen zbledelih hieroglifov na stenah. V piramidi je strop zelo nizek, tako da sem morala skoraj po vseh štirih, zrak je zatohel in redek, tako da se nisem mogla predolgo zadrževati. Ob piramidah je seveda še znamenita Sfinga, ki pazi te grobnice. Tu sem tudi zajahala kamelo, preža je bila vse prej kot komfortna, lastnik kamele pa je ponujal kamele, da bi me kupil. Tako kot povsod do sedaj na vseh turističnih točkah so bili tudi tu policaji (nekateri na kamelah). Moje težave s prebavo so seveda neprestano zahtevale stranišče, tako da sem bila vedno na preži za straniščem.

Piramide v Gizi / Sfinga

Komaj sem čakala let domov in upala na dober obrok hrane, kajti teh prepečencev sem bila sita! In kaj dobim na letalu. napol kuhan riž brez okusa, riba, k je mela več kosti kot mesa, vglavnem komaj sem čakala mamino kuhinjo!!!

Egipt ima svoje čare, meni je bila ta edinstvena izkušnja dovolj in nimam se namena vrniti v deželo faraonov. Zagotovo je dobro upoštevati napotke, nasploh da imaš nekaj za poplaknit po jedi, najboljše kaj žganega, da razkuži. Najbolj negativna izkušnja je bila v zlatarnici, takrat sem videla, da ti ljudje ne spoštujejo žensk, takrat sem se počutila ogroženo in brez pravic. Zanimivo pa je bilo, da si tam lahko na preko 40°C in ti ni tako vroče, zaradi suhega zraka, v Sloveningradu bi me pobral že pri 35°C zaradi vlažnosti zraka.

Barefoot Gen je zgodovinsko utemeljena drama režiserja Mamoru Shinzaki, ki je prišla v javnost leta 1983. Scenarij je napisal Keiji Nakazawa, ki se je rodil v Hirošimi in preživel atomsko katastrofo. Animiran film je avtobiografija Keijina, ki opisuje njegovo življenje pred napadom in nekaj tednov po njem. Na Imdbju je dobil oceno 8.5 od 776 glasovalcev.

Poleti leta 1945, ko je vojna med Japonsko in Ameriko trajala že tri leta, se je Gen veselo sprehajal po Hirošimi. Med vojno so družine živele v pomanjkanju, tudi Genovi družini ni bilo prizanešeno, najbolj je to prizadelo Genovo mamo, ki je bila že v visoki nosečnosti. Šestega avgusta 1945 preživi Gen usoden bombni napad zgolj po naključju. Takoj po tem se napoti domov in je priča grozovitim prizorom. Ljudje, ki so preživeli se sprehajajo kot prikazni, zažgani, ponekod brez kože, iščejo vodo, da bi potešili občutek žeje in gorečnosti telesa. Ko pride do svojega doma, vidi, da hiša gori. V nadaljevanju filma se režiser osredotoči na iskanje hrane za Genovo novo sestrico, ki se je kmalu po tem rodila. Prikazuje težek boj za preživetje in voljo do življenja.

Film je zelo žalosten zato predlagam, da imate robčke v bližini. Nasploh je zanimiva simbolika na koncu filma, ko pokaže rastlino, čeprav so napovedali, da več desetletji tu ne bo nič zraslo. Kako se lahko nekaj ponovno rodi oziroma začne pa čeprav je izhodišče nič kaj obetajoče. Kako lahko en kratek trenutek vzame ljubljene osebe in vse za vse kar si garal in se trudil, se uniči in izgine. Potem volja do življenja dečka, ki se trudi za svojo družino in vse skozi išče rešitev iz brezupnega stanja.

Trailer je zelo krut a se mi zdi, da atomske bombe ne morem prikazati z olepševanjem. Pesem Mad world izjemno ustreza tematiki trailerja. Veliko vojakov je umrlo, ko so prišli na obsevano območje pospravljati iznakažena trupla. Rojevali so se prizadeti otroci, veliko ljudi je umiralo zaradi rakastih obolenj, izumrlo je tudi veliko družinskih rodov, veliko otrok je osirotelo. Po atomski bombi so bile posledice še leta in leta vidne.

Innocence je nadaljevanje filma Ghost in the Shell in je še eno delo režiserja Mamoruja Oshiija. Pri produkciji je predsednik Mitsuhisa Ishikawa (studio Production I.G) zaprosil za pomoč predsednika Studia Ghibli Toshija Suzukija. Film se je potegoval za zlato palmo v Cannesu leta 2004.

Leta 2032 skoraj ni več meje med ljudmi in stroji, ljudje pozabljajo kaj pomeni biti človek v telesu in duhu. Tisti ljudje, ki še obstajajo živijo skupaj s cyborgi (te imajo v sebi človeškega duha znotraj mehaniziranega telesa) in lutkami (roboti, ki nimajo nobenega človeškega elementa v sebi). Protagonista sta Batou in Togusa, ki jima je proti teroristična deveta enota dodelila nalogo, da preiščeta gynoide (avtomati v človeški ženski obliki, ki služijo kot spolne lutke), ki morijo. S pomočjo androidsko-tehnološke specialistke Kim prideta na sled združbi Locus Solus, ki bi lahko bila odgovorna za umore. Med preiskavo odkrijeta, da je v lutkah duh, ki je pridobljen z ilegalnim postopkom. Za ta postopek je yakuza (japonska mafija) ugrabila več mladih deklet in jih nato prodala Locus Solus. Batou, ki je v celoti umeten (cyborg) ohranja v sebi človeško plat s sledmi svojih možganov in s spominom na nekdanjo partnerko majorko Motoko Kusanagi (glavna junakinja prvega filma). Svojemu zdajšnjemu partnerju Togusu razloži, kako je pomagal majorki pobegniti pred vladnimi agenti, ker so se zanimali zgolj za njeno znanje in ne za njo kot osebo. S tem tudi pokaže željo po ohranitvi svoje človeške plati.